Z učenci in učitelji v Nemčiji

Mobilnost v Nemški Wasserburg am Inn, september 2014

Medtem, ko smo pakirali, smo razmišljali, kako bo. Malo smo se veselili in malo nas je skrbelo. Ni nas čakala dolga in naporna vožnja, bolj smo razmišljali, kako se bodo otroci znašli pri družinah, pri katerih bodo preživeli skoraj cel teden.

V Wasserburgu nas je pričakala velika skupina ljudi. Spoznali smo naše gostitelje, se na hitro predstavili in pozdravili, nato pa so vsak svojega gosta odpeljali domov. Učitelji smo, ker je bil že večer, malo posedeli v tipični Bavarski gostilni. Nekateri so poskusili pivsko klobaso z zeljem in krompirjevo solato, drugi pa so jedli jesensko bučno juho prave, bučno oranžne barve.

V München-u nas je še vedno objemala nedeljska jutranja megla, ki se je kar lepila na razgledni stolp Olimpiaturm, in nismo se mogli odločiti, ali naj se povzpnemo nanj ali ne. Kljub megli smo imeli na 186 m višine lep razgled in prav poseben občutek. Pogled na Olimpiapark, poslopja BMW-ja, množico hišic in hišk na tleh, je ustvarjal vtise ogromnega München-a.

V centru mesta nas je že čakalo sonce, trume ljudi in veselo vzdušje v tradicionalna oblačila oblečenih Bavarcev. Ženske v prekrasnih dirndlih in moški v usnjenih hlačah – irharcah. Z občudovanjem smo spremljali njihovo promenado skozi mesto.

Na naš prvi delovni dan smo bili svečano sprejeti v avli šole, kjer smo se učenci in učitelji predstavili po državah. Pisana druščina narodov je bila povezana v skupini tradicionalnih bavarskih noš, ki jih domačini oblečejo ob posebnih priložnostih. Še posebej posrečeni so se nam zdeli otroci, ki so se v odmorih brezskrbno igrali na dvorišču.

S presticami, ki so, kot bi lahko rekli, kar njihov zaščitni znak, nas je pogostil Wasserburški župan in nam med drugim povedal, da je Wasserburg že skoraj 900 let staro mesto z več zgradbami, ki so ostale skozi stoletja v svoji tako rekoč prvotni podobi. Tovrstna arhitektura in seveda sama lega mesta, ki je kot polotok zavito v reko Inn, mu dajeta poseben čar.

Prvi dan se je s popoldanskimi sončnimi delavnicami in ogledom razstave naših sončnih fotografij potegnil v večer in mimogrede se je prikradlo novo jutro, ki smo ga začeli s kratkim sprehodom na razgledno točko s pogledom na mesto.

Učitelji smo popoldan preživeli na Oktoberfestu, ki je bil za vse nas nekaj novega, nepozabnega. Vrvež ljudi na sejmu, od vrteških skupin z otroki, do babic in dedkov, je bil nepopisen. Polni šotori žejnih in lačnih turistov in obiskovalcev v dirndlih in irharcah so bili prava paša za oči. Pivo je teklo v potokih, pečeno meso pa se je nosilo na ogromnih pladnjih in dišalo daleč naokrog.

Po treh sončnih dnevih smo se zbudili v deževno jutro, ki smo ga prebili na šoli ob pripravljanju predstavitev in poslušanju predavanj na temo umetna fotosinteza, pridobivanje sončne energije, energetsko prenavljanje stavb in še kaj.

V četrtek, naš zadnji dan na šoli, smo se zbrali z vso prtljago, poslovili smo se od šole in ravnatelja, potem pa smo se »spakirali« na avtobus in obiskali tovarno Schletter, kjer izdelujejo nosilce za sončne panele. Po ogledu proizvodnje smo se ustavili ob vznožju Herzogstandbahn-a. Gondola ob vznožju hriba, ki se vzpenja nad prekrasnim jezerom Walchensee. Nekaj se nas je podalo po težji, nekaj po lažji poti proti vrhu, tisti, najbolj prestrašeni, pa so se na vrh odpeljali kar z gondolo.

Ni ga lepšega kot večer na planinski koči ob kitari in dobri večerji. Med tednom spletene vezi so se zdaj še poglobile in učenci so uživali v druženju. Večer se je ob prijetnem klepetu hitro prevesil v noč.

Zjutraj smo splezali še na sam vrh, s katerega se nam je odpiral pogled na vse strani in na z meglo pokrite doline. Okoli poldneva smo se še sami z gondolo odpeljali v dolino, kjer smo počakali na prevoz domov. Hvaležni in zadovoljni smo prispeli v objem najdražjih po tednu polnem lepih dogodivščin, o katerih se bomo še dolgo pogovarjali.

Božidarka Vivat